Nič nas ne sme presenetiti!

V mojih otroških letih je bil to slogan vsakoletnih vaj za reševanje v primeru naravnih ali drugačnih nesreč. Pri dveh malih ustvarjalnih deklicah se mi zdi, da bi morala na presenečenje postati že imuna, pa skoraj vsak dan doživim ali manjši šok ali presenečenje! Saj sta prav posrečeni...
Velikokrat se le za trenutek odmaknem ali obrnem hrbet in že se začnejo dogajati zanimive stvari. V nedeljo zjutraj sem samo skočila pripravit stvari za previjanje in zaslišim Zalin "Jaz tudi!" (zelo priljubljena fraza...). Stečem in vidim, kako je Kaja prvič sama zlezla v košaro za perilo, Zala pa za njo, in sta se lepo igrali.
V petek sva z Zalo mešali testo za torto. Obrnila sem se in namazala pekač in nato ob dodajanju sestavin opazila, da ji je medtem uspelo vmešati tudi plodove šipka (nimam pojma, kje jih je dobila, verjetno si jih je spravila v žepek, ko so se sušili). In ni bilo enostavno vsakega posebej poiskati in izvleči na dan!
Kak dan prej je po tekanju sem in tja kar naenkrat v stanovanju zavladala tišina (to je vedno znak alarma!), pa ju najdem, kako je Zali uspelo odkleniti omaro z oblačili v otroški sobi in sta marljivo in hitro vse potegnili ven. Omaro, ki sem jo uspela pospraviti le tako, da sem Zalo in kajo za ta čas pustila v varstvu pri Boštjanovi mami...
Ja, to življenje res ni dolgočasno!